waiting for the storm to pass

Bil je še en izmed mnogih preteklih petkov, ko je presedela skoraj celo dopoldne na letališču. Pravi razlog, zakaj se je svoj čas rada preživljala prav tu je, da je vedno čakala na svojega odsotnega očeta. Spomni se kot, da bi bilo včeraj, ko je dobila očetovo pismo v katerem ji je sporočil naj ga čaka v petek, dopoldne na letališču. In čeprav je od takrat minilo več kot deset let, je Kaylie skoraj vsak petek vztrajno čepela na sivem plastičnem stolu, obrnjena proti odhajajočim in prihajajočim letalom v upanju, da bi očeta še kdaj videla. Pa ne zaradi sebe, njej je bilo že popolnoma vseeno, le smilili sta se ji mlajši sestri, ko sta še vedno povpraševali po njem. O očetu je napisala že toliko strani, a še vedo ga sploh ni poznala. Edino kar je vedela o njem je bilo to, da je bil propadli glasbenik, ki je po svoji končani karieri enostavno pustil družino in odšel po svetu. Vendar pa je vsa ta leta čakanja, vsaj nekaj opazila. Letališča so vedno tako polna čustev, ljudje se srečujejo, pozdravljajo, poslavljajo, poljubi, solze, žalost, hrepenenje, strah, vsa ta čustva so jo brezkončno obdajala in to ji je ustrezalo, dalo ji je navdih za pisanje. Za nekaj trenutkov se je zagledala v starejši parček nedaleč od nje, bila sta tako siva, stara a v njunih očeh je še bilo mogoče vdeti tisto iskrico ljubezni, kot bi bilo prvi dan. Takšni trenutki so na njenih ustnicah priklicali rahel, a iskren nasmešek. Tudi sama je verjela, da prava ljubezen obstaja,da je nekje zunaj in jo še čaka in da je edina pozitivna stvar v tem krutem svetu. Na napol prazen list papirja je zapisala nekaj besed, nato pa se spet zazrla v parček nasproti nje. Njena dobra lastnost je bila ta, da je neprestano opazovala ljudi in jih skušala razumeti, dojeti in tako ji je uspelo prav v tem trenutku opaziti, da je starejši gospe nasproti nje iz torbice padla denarnica, le ta pa tega ni opazila. V trenutku je spustila svojo modro knjižico nazaj v torbico in se vstala ter z urnimi koraki začela skoraj teči proti staremu paru, da bi ju še ujela, vendar nekaj ji je presekalo pot in z polno silo je trčila v nenadno pojavo pred njo. V trenutku jo je vsa vljudnost zapustila in jezen obraz rjavolaske v katero je po nesreči trčila ji ni dajal nikakršne spodbude. Vse kar je lahko storila v tem trenutku je le nepremično stala pred rjavolasko. Je možno da si toliko nerodna? Ji je šinilo skozi misli, želela se je opravičiti, a ni in ni mogla izreči te preproste besede, ki si jo je v mislih neprestano ponavljala oprosti…