long time no see

Prijeten topel veter ji je nadležno spravljal svetle pramene dolgih las na oči, medtem ko je vztrajno skušala v svojo majhno modro knjižico zapisati še zadnji stavek. Za trenutek je odvrnila pogled od popisanega lista papirja. Imela je še natanko nekaj minut časa, preden se bo dobila s Sanaa. Njune zveze še zdaj ni znala opredeliti. Ni mogla trditi, da sta prijateljici, saj se dejansko še nikoli nista videli v živo, ni pa mogla reči niti da sta znanki, saj sta se predobro poznali in vedeli preveč stvari ena od drugi. Za trenutek se je skušala spomniti prvega trenutka, ko sta se spoznali. Bilo je preko pisma, ko je domov čisto nepričakovano dobila pismo, ki ji je popolnoma spremenilo pogled na svoja dela. Do takrat je ustvarjala le zase in njena prva knjiga, ki je izšla ni dvignila veliko prahu, ostala je bolj ali manj pozabljena, tako kot Kaylie. Takrat se je določila, da bo pisala le še zase in da pisanje očitno le ne bo predstavljal vir njenega dohodka. Le nekaj mesecev za tem, pa je dobila Sanino pismo, v katerem se je dekle uspelo poistovetiti z Kayliinim delom, v tistem trenutku je začutila, da je nekje še ena oseba, ki razume enake stvari, enaka čustva in ima podobna prepričanja kot Kaylie. Navadno, ne bi nikoli odpisala na pisma oseb, ki jih ne pozna, a nekaj ji je govorilo, da naj to stori. Tako sta si dekleti začeli pisati, listi so postajali vse bolj popisani, kuverte vse debelejše, hkrati pa se je razvijalo tudi njuno prijateljstvo. Še nikoli se ji ni zgodilo, da je lahko neznani osebi v tako kratkem času zaupala toliko stvari in čustev, ki jih je tako dolgo držala v sebi in jih hranila zase. Medtem, ko je zrla proti nasprotni klopci, se je pred njenimi očmi naenkrat prikazala znana pojava. Zdelo se ji je, kot bi videla osebo po veliko letih, v trenutku je vedela da je to nihče drug kot Sanaa. Še preden se je dekle popolnoma približalo klopci na kateri je sedela, je Kaylie odložila majno modro knjižico na klopco poleg sebe, se vstala in z nekoliko ne sigurnim nasmeškom na obrazu dejala »Sanaa? Hej, Kaylie.« Ter ji ponudila roko. V trenutku jo je zgrabil naval živčnosti, dekle je prvič videla in že tako ali tako je imela nasplošno slabo mnenje o ljudeh. Vendar pri Sani je bilo nekaj drugačnega, zdelo se ji je, kot da jo pozna, čeprav je njen obraz videla prvič.

Kako si kaj? Sanaaino vprašanje ji je odmevalo v mislih. V trenutku, ko sta si segle v roko je ostala brez besed, brez odgovora preplavila jo je nekakšna post šok faza in poleg rahlega nasmeška ni bila zmožna druge reakcije, četudi si je to želela. Zberi se si je ves čas ponavljala v mislih. Večkrat se ji je zgodilo, da je imela občutek, kot bi bila zapornica lastnega telesa, njeni možgani so mislili eno, telo je počelo drugo, ni in ni mogla uskladiti svojega počutja. Nekaj sekund je le strmela vanjo, nato pa da bi prekinila neprijetno tišino končno dejala »Recimo da gre, saj veš, nič posebnega. Pa ti?« Nikoli ni bila zgovorna oseba in preden se je dobila z Sanaao, jo je najbolj mučila pomisel na to, da bi med njima zavladala nekakšna neprijetna in čudna tišina, ki je ne bo moč prekiniti. Po navadi bi ji bilo zaradi takšnih stvari popolnoma vseeno, vendar tokrat, ni imela prevelikih zadržkov in besede so čudežno kar začele teči z njenega jezika »Res sem vesela, da sva se končno spoznali v živo.« Stavek je podkrepila z iskrenim nasmeškom, pri tem pa si pramen svetlih las popravila za uho, da je ne bi motil. Počutila se je nenavadno pomirjeno, živčnost prejšnjih minut je nekako izginila in Sanaain topel nasmešek jo je pomirjal. Ravno takšna je bila, kot si jo je predstavljala s slike, ki ji jo je poslala. Imela je prav takšne tople, prijazne temne oči in pomirjajoč, iskren nasmešek. Malo je bilo takšnih ljudi na svetu, premalo po Kaylieinem mnenju. Vendar zavedala se je, da je bilo po eni strani popolnoma prezgodaj za to, da bi kogarkoli ocenila. Okolje, kjer je stala jo je začelo počasi motiti, dušiti, čutila je da mora proč, v njej je bilo preveč čustev in energije, ter ni vedela kaj storiti. Svoje prodorne modre oči je neučakano usmerila vanjo in še dodala »Kaj če bi se malo sprehodili, tale neudobna klop mi gre počasi že prav na živce.« Obrnila se je proti klopci, v torbico potisnila majhno modro knjižico, kjer je vedno beležila svoja trenutna počutja ter se spet obrnila k Sanaai, ter počakala na njeno reakcijo. Zdelo se ji je, da jo je poznala, lahko se je sprostila v njeni bližini a hkrati jo je imela še toliko stvari za vprašati, le načina še ni našla.