--underneath we are golden; tag, anna

by **layla williams** Ned Jun 12, 2011 8:36 pm

ura je morala biti preko tretje, kar je pomenilo, da je spet zamujala. sestanek v cvetličarni, ki je skrbela za rože na pogrebu, se je prekleto zavlekel, ker prodajalka enostavno ni razumela, da layla ne samo hoče, ampak tudi zahteva kombinacijo vijoličastih lilij, ki jih tisti dan očitno prekleta zgubana starka sploh ni imela. torej jih je morala naročiti, layla pa je morala izpolniti cel kup jebenih obrazcev in napisati ček za polovico cene, ker je bila starka prekleto nezaupljiva in ni verjela, da ji bo layla denar sploh nakazala. ob treh je bila zmenjena s sestrično, anno, s katero se nista videli že vsaj pet let, od takrat, ko je layla zapustila svoje prekleto mesto in pokazala hrbet vsej preteklosti, v katero se je zdaj morala vrniti. vedela je, da je bila za anno nekdaj precejšen vzor in da se je dekle zgledovalo po njej, zdaj pa - še njo je razočarala, vsaj tako je čutila. bila je nekoliko nezadovoljna s tem, da se je srečevala z razočaranimi obrazi, kamorkoli je pogledala. cel kup obtožb, ki so ji sledile kot kakšne jebene mušice sledijo ogabnim psom na cesti. počutila se je, kot da je razočarala vse, ki jim je kdaj kaj pomenila. a navsezadnje zdaj ni imela časa razmišljati; s pogledom je ošinila uro na mobilnem telefonu, ki je kazala petnajst čez tretjo. aha, toliko o točnosti. sploh je ne bi čutilo, če bi njena sestrična že odšla in ne bi ji zamerila; navsezadnje je akademskih petnajst že zamudila.

kafič, v katerem sta bili dogovorjeni, je bil njej neznan, očitno se je odprl v času, ko je bila sama odsotna in to ji je bilo všeč; manj znanjih obrazov, bolje zanjo. od daleč je lahko razbrala ime kafiča; bil je luškan, zunaj je imel odprtih cel kup marel, ki so poskrbele, da gostom ni sijalo sonce v obraz, sicer pa je bilo itak prevroče, da bi se zadrževali v notranjosti ali kaj podobnega. tudi anno je zagledala; zdela se ji je precej naveličana, a ni ji mogla zameriti. navsezadnje je prekleto zamujala.

dekle je v času njene odsotnosti odraslo; imela je dolge, rjave kodre, krasno, suhceno telo, dober okus za oblačenje in ni mogla kaj, da si ne bi mislila, da je bilo najbrž bolje, da je anna izgubila svojo tedanjo vzornico. zdaj je najbrž študirala; nekaj, česar layla ne bo naredila nikdar v življenju, četudi ji zdaj ni šlo slabo. imela je odlično plačo, njen fant pa je tako ali tako poskrbel, da je bilo denarja dovolj tudi za luksuz. a vseeno je bila neizobražena, v svetu akademikov popolnoma izgubljena deklica. že, brala je knjige, tudi strokovne, in iz njih izvedela marsikaj, a dejstvo je bilo, da tujih jezikov ne bo nikdar znala in da ji nikdar ne bodo jasne kompleksne matematične naloge. naj je bilo to še tako zelo mišljenje zadrtih posameznikov - počutila se je manjvredno.

stopila je nekoliko hitreje; ravno na tem mestu je morala biti razrvana cesta, da si je skoraj zlomila gleženj v visokih petah, ki jih je imela obute dnevno. prekleto. v hitrem tempu je torej prihitela do kafiča, se nasmehnila natakarju, in se napotila proti anni. "hej, hej, oprosti da zamujam," je dejala s spačenim obrazom, ko se je ustavila ob mizi, kjer je sedela njena sestrična. ni hotela sesti; najprej se je imela namen opravičiti: "mislila sem, da bo sestanek pri cvetličarki prej končan, zdaj pa je s tem pogrebom toliko jebenih problemov, da sploh ne vem, kje imam glavo," je zamrmrala in se utrujeno nasmehnila. da, nakopala si je več, kot je lahko prenesla, a navsezadnje je bila vajena tega, da je bila pač tu in tam pod takšnim stresom, da je komaj gledala. "me že dolgo čakaš?"