welcome
dobrodošel/-a na forumu step over the line! kraj dogajanja na forumu je charleston, west virginia. najprej preberi navodila, potem napiši opis, sicer pa tako ali tako vsi veste, kako to poteka. naj vas opomnim še samo, da se na forumu registriraj z imenom in priimkom z malimi začetnicami (primer: jennifer price).

- - - - females : 8 | males: 5 - - - -
charleston, wv
junij 2011 - 26°C
staff


cbox
credits
pravila in grafika so last jennifer, zato je kakršnokoli kopiranje brez dovoljenja prepovedano. vsi rpg prispevki pa so delo naših članov, zato zanje velja enako!

--you're so naive; tag, mark

Go down

--you're so naive; tag, mark

Objavlja by layla williams on Ned Jun 12, 2011 7:47 pm

    vsakič, ko se je zbudila po taki noči, so se okrog njenih oči risali kolobarji, počutila pa se je za en drek. ne, vrnitev v tole usrano mesto ji je bilo vse prej kot na kožo pisano in kakopak se je njeno prej tako nekomplicirano življenje postavilo na glavo. dejstvo, da jo je brat pustil, da s to smrtjo opravi sama, jo je še bolj grizlo, najbolj - bolj kot zlovešči pogledi na ulicah - pa jo je pekla vest, ker se od mame ni nikdar zares poslovila. družino je zapustila kot uporna najstnica pri sedemnajstih in vrnila se je prepozno; zdaj tukaj več ni imela nikogar. v hiši ni bila sposobna spati; preveč spominov je imela in včeraj, ko jo je prvič obhodila, je lahko jasno vohala vonj po smrti. vedno je sovražila pogrebe, je pa imela smisel za organizacijo in najbrž je tudi zato njen brat delo prepustil njej in ne kakšnemu neznancu, ki nima z matero opraviti prav ničesar.

    tako se je torej s težavo spravila iz postelje in stopila v kopalnico, kjer se je iz oči v oči srečala s shirano podobo nekdanje layle. danes ni prekipevala od veselja in želje po življenjskih izkušnjah. že dolgo ni zares prekipevala. v njej se je kopičil tolikšen strah, da so se ji kolena tresla že navsezgodaj zjutraj, ker je enostavno vedela, kako bo obtoževana iz strani vseh, ki se bodo pojavili na pogrebu. 'najmlajša hčerka, ki je ubila simona, potem pa se na smrt skregala z mamo in izginila, da je ni bilo blizu niti, ko je mati umrla.. in zdaj se vrača, da bi se spokorila, samo zato, da bi se ona boljše počutila.' najhuje od vsega je bilo, da je bilo res. vse je bilo do najkrajšega zloga resnično. res je bila sama kriva za simonovo smrt. res je pobegnila. zamudila materino smrt. in se vrnila, da sama sebi olajša dušo, ne zato, ker bi ji pogreb toliko pomenil. strogo se je obtoževala, a z razlogom. ker je vedela, da je zajebala na celi črti.

    ko je svoj izgled spravila v vsaj nekoliko bolj normalno stanje, je oblekla črno poletno oblekico, obula pete, ki jih je tako ali tako nosila kamorkoli, tudi po kavo in toaste v najbližjo trgovino, kamor je bila tudi namenjena. okrog hotela je bilo namreč posutih cel kup trgovin, kavarn in podobnega, zajtrke, kosila in večerje pa so ponujali tudi v hotelu, a sama ni bila pristašica le-teh, ker so se ji zdeli bolj ali manj plastični. včerajšnja večerja vsekakor ni imela okusa po krompirju in zelenjavi, a morda je bila sama zgolj izbirčna. v torbico je vrgla svoj telefon, denarnico in cigarete in se opravila iz svoje hotelske sobe. s kratko vožnjo z dvigalom je bila že v pritljičju, kjer je z varnostnikom larryjem, ki je bil njen sorolec v srednji šoli, izmenjala nekaj vljudnostnih fraz, čeprav ji takovrstno klepetanje ni bilo najbolj v užitek. zares, zdelo se ji je, da jo obtožujejo na vsakem jebenem koraku.

    ko je prišla ven, si je prižgala cigaret, ki ji na prazen želodec sicer ni dobro del, kajti nekoliko se ji je vse skupaj obrnilo, a želja po nikotinu je bila večja od slabosti in s cigaretom med prsti se je odpravila naprej po ulici, nato pa je zaslišala, da je njen telefn kratko zapiskal. sporočilo? najbrž je bil bodisi brat, bodisi zaročenec, nič od tega ne bi bilo nepričakovano in pričela je brskati po torbici, med tem ko se je sprehajala in na pot pred seboj vsekakor ni bila preveč pozorna, dokler ni začutila sence, ki je bila skoraj tik ob njej. "oh, pardon," je zamrmrala in se imela namen umakniti na desno, kar je storil tudi visok moški, v katerega bi se skorajda zaletela. namuznila se je; take reči so se ji vedno dogajale. s pogledom je ujela njegove oči in nasmeh na njenih licih je samo za trenutek zamrznil, potem pa se je njen obraz zresnil. kaj za vraga? vedno več slabih spominov. "mark," je dejala precej hladno. "živjo."
avatar
layla williams
waitress

Število prispevkov : 16
Join date : 11/06/2011
Age : 25

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: --you're so naive; tag, mark

Objavlja by mark smith on Pon Jun 13, 2011 1:40 am

    mark se je zbudil še bolj zaspan, kot se je prejšnjega večera odpravil v posteljo. s težavo se je vstal in zapustil prijetno hotelsko posteljo, ki se mu je zdela kul, čeprav je bila povsem mehka in neudobna. še vedno je bival v hotelu, saj je bil tukaj komaj nekaj dni in še ni uspel kupiti ali najeti kakšnega vsaj za silo primernega stanovanja. ko je že stal in bil na poti v majhno kopalnico se je spomnil, da je bila sobota - in to ne navadna sobota, ampak njegova prva sobota odkar je zaposlen, ko je imel prosto. sam pri sebi se je nasmehnil in se mirno vrgel nazaj na posteljo. čudno, kako nam lahko majhne stvari polepšajo dan. ne da bi se zavedal je zaspal nazaj in tako nadoknadil vse tiste dni, ko se je moral zbujati ob petih zjutraj in oditi na delo. zbudilo ga je razbijanje sosedov; mlad par, ki sta se čisto vedno prepirala. tisti dan se je iz njune sobe slišalo kot bi lomila omare ali kaj podobnega, zato se je odločil, da se bo znova pritožil na recepciji. pritoževal se je že vseh pet dni odkar je nazaj v charlestonu, pa ga prav nihče ni poslušal in takrat je pomislil, da je že čas, da si najde svoje stanovanje.

    moje stanovanje, je ponovil v glavi in pomislil, kako osamljen je tukaj. lastno stanovanje sicer ne bi rešilo te težave, a vseeno se mu je zdelo, da bi deloval blazno kul, če bi kupil stanovanje in mogoče se celo tisti kreteni v službi ne bi več norčevali iz njega. poklical je na telefonsko številko moškega, ki je prodajal stanovanja nedaleč od hotela ter se z njim na hitro zmenil, da bo čez pol ure prišel na ogled stanovanja. ni vedel zakaj, ampak naenkrat je postal tako dobre volje, kot ni bil že dolgo. zagrnil je zavese na edinem oknu, se zelo na hitro oblekel in odšel iz sobe. v trenutku je pozabil na to, da bi se naj spodaj receptorju spet pritožil glede nemira v sosednji sobi in temu ni niti vrnil pozdrava, ki mu ga je receptor kot vedno namenil. ko je stopil ven, v toplo in prijetno jutri se je najprej odpravil do starbucksa in tam kupil kavo, ki jo je nato pil po poti do stanovanja. ko je tako hodil je bil v svojem svetu in je razmišljal o vsem svojem življenju ter predvsem o tem, kaj si ljudje tukaj mislijo o njem, ko je kar tako odšel in če se ga še sploh spominjajo. razmišljal je torej in se skoraj zaletel v dekle, ki mu je prihajalo nasproti. ''nič hudega...'' je začel. ''hudiča,'' je rekel bolj sam pri sebi, ko je skoraj polil kavo, nato pa se je dekletu omaknil na desno. a kot izgleda so bile misli dekleta majhne postave enaka, saj se je tudi ta umaknila ravno na desno. že se je hotel nasmehniti, se ji mogoče celo predstaviti ali pa preprosto iti mimo, je ta povedala njegovo ime. do tistega trenutka je še ni dobro pogledal v obraz, zato je bil nekaj trenutkov v šoku, ko je to storil. bila je layla. nekaj trenutkov je čisto tiho in z začudenim izrazom na obrazu samo stal pri miru s kavo v roki, nato pa je iz sebe spravil:''živjo, layla.''
avatar
mark smith
doctor

Število prispevkov : 12
Join date : 11/06/2011

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Nazaj na vrh


 
Permissions in this forum:
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu