pocket full of sunshine, take me away

Vem da ste zvedavi in vas zanima samo kdo sem in kaj počnem v tem mestecu, a pojdimo lepo počasi. Uganka: kaj dobimo če združimo gospodinjo + mestnega gospoda, ja mene seveda. In tako sem tu jaz. Edinec, ki je kot otrok dobil vse kar si je želel. Ne, saj nisem eden tistih razvajenih smrkavcev, ki dneve preživijo za televizijo ali računalnikom. Ravno nasprotno, tehnologiji se že vse življenje vztrajno umikam. A, vrnimo se kjer smo ostali.
Rodil sem se jaz, in nekaj let za mano sta starša poskušala "ustvariti" sestro, ki pa je po petih mesecih nosečnosti umrla. Torej je usoda želela, da sem edinec in da živim osamljeno življenje. Ali pa tudi ne. No, pa saj niti nisem bil nikoli tako osamljen. Kadar se nisem igral s sosedovimi otroci, sva z očetom taborila na strehi hotela, ali pa odšla kampirat k bližnji reki. Hodil sem k skavtom, dodatnim uram francoščine in angleščine, učil sem se latinščino in košček italijanščine ter igral klarinet. Za nekatere starše sem bil popoln otrok, ki ni veliko govoril ali se na vse pretege drl po ulici. Bil se "zlat deček" kot so me klicale mestne opravljivke. Z mamo in očetom smo živeli precej mirno življenje, in jih niti nisem videla prepogosto saj sta večino časa delala. Tako sem otroštvo preživljal ob kupu varušk, ki so se trudile okoli mene. V šoli sem bil z lakoto odličen. Nisem potreboval nekaj minut, pa sem se snov naučil v tipi topi. Tako je vse skupaj trajalo osnovno šolo. Odrastel sem preje kot sta mama in oče pričakovala. Peter in Daphney, eden najbolj srečnih parov v New Yorku, časopisi in revije so pisale o njiju. Saj res, pozabil sem povedati da je bil moj oče eden najbolj znanih poslovodij in delničarjev v celi Ameriki. In tako bi tudi ostalo, če ga njegov nadrejeni ne bi zafrknil... a o tem kasneje. V šoli naj bi se odvila predstava in čisto slučajno sem odšel na avdicijo. O igralstvu nisem imel pojma. Pravzaprav se še predobro spomnim, da nekaj časa niti vedel nisem kaj pomeni biti igralec, kajti televizije nisem gledal. In tako sem dobil glavno vlogo in takrat se je pot do igralca pričela. Rad sem imel dneve, ko sem se spremenil v nekoga drugega. Težave so se doma kar vrstile in od kreganja med starši me je rešilo igralstvo. Več časa sem preživel v gledališču kot pa doma. Očetu sem iz denarnice vzel nekaj denarja in odšel gledat predstava namesto, da bi čas preživljal v šoli. A kaj kmalu so doma pogrunatli, da mi primanjkujejo ocene in učiteljica jih je obvestila da sem nekako prepogosto krat bolan. Povedal sem jim resnico in sprva sta bila šokirana, da je bil njun sin tako nadarjen. Vem, da sta me kasneje še cel mesec vozila na predstave, potem pa je oče čez noč spakiral in odšel. Nihče mi ni povedal zakaj. Bil sem star skoraj 20 let, a so bili tiho. Sovražil sem jih in tako je tudi ostalo. Odselil bi se, če ne bi bila mama tako na dnu. Pomagal sem ji in se tudi sam zaposlil. Saj nisva bila revna, precej bogata pa tudi ne. O očetu ni bilo več niti glasu. Pričel sem kaditi in piti. Vem, da me je vse to pomirjalo (saj me še danes). Za Virginio sem se odločil, ker tam živi moja babica. Šolanje je bilo cenejše kot v NY in tako sem odšel, svoji usodi naproti.

Dobrodošle vse povezave, za mojega pretty Bena. Od sovražnikov, prijateljev in raznih dram, torej čisto vse kar vam pade na pamet!